DOMOVINA, KI MI JE BILA PODARJENA

DOMOVINA, KI MI JE BILA PODARJENA

Rodila sem se v samostojni Sloveniji.

Zame je Slovenija od nekdaj država z lastnim imenom, svojo zastavo, svojo himno in svojim jezikom. Nikoli mi ni bilo treba razmišljati, ali bom smela govoriti slovensko, ali bom živela v miru in ali bom o svoji prihodnosti lahko odločala sama.

Vse to se mi je dolgo zdelo samoumevno.

Toda ko poslušam pripovedi o letu 1991, razumem, da samostojna Slovenija ni nastala sama od sebe. Pred petintridesetimi leti so se ljudje odločili, da želijo živeti v svoji državi. Za to odločitev so potrebovali pogum, enotnost in veliko medsebojnega zaupanja.

Nekateri so takrat v roke prijeli orožje. Drugi so pomagali na cestah, v bolnišnicah, v štabih, podjetjih in svojih domačih krajih. Mnogi so odšli od doma, ne da bi vedeli, kaj jih čaka in ali se bodo varno vrnili.

Danes stojim pred ljudmi, ki ste bili del teh dogodkov.

Vaših občutkov iz tistih dni ne morem v celoti razumeti, saj vojne nisem doživela. Lahko pa razumem, da je bilo za samostojnost treba nekaj tvegati. In lahko sem hvaležna, da zaradi vaše odločenosti moja generacija odrašča v miru.

Ko danes gledam slovensko zastavo, ne vidim samo treh barv in grba. V njej vidim zgodbo ljudi, ki so verjeli, da smo sposobni stati na lastnih nogah. Vidim odgovornost, da države, ki nam je bila podarjena, ne jemljemo kot nekaj večnega in samoumevnega.

Domoljubje zame ne pomeni, da moramo trditi, da je pri nas vse popolno. Prav zato, ker imamo svojo domovino radi, moramo znati opozoriti tudi na njene napake. Domoljubje pomeni, da nam ni vseeno, v kakšni državi živimo in kakšno bomo zapustili tistim, ki prihajajo za nami.

Pomeni, da spoštujemo drug drugega, tudi kadar razmišljamo drugače.

Pomeni, da varujemo svoj jezik, ne zato, ker bi bili drugi jeziki manj vredni, ampak zato, ker je slovenščina prostor našega spomina, kulture in pripadnosti. V njej so zapisane naše prve besede, naše pesmi, zgodbe in sanje. Je jezik, v katerem se najlažje nasmehnemo, jezimo, tolažimo in povemo, da imamo nekoga radi.

Biti mlada Slovenka danes pomeni imeti veliko možnosti. Lahko se izobražujem, potujem, spoznavam svet in iščem svojo pot. Toda čeprav gledamo čez meje, ne smemo pozabiti svojih korenin. Drevo lahko raste visoko le, če ima trdne korenine.

Moja generacija se verjetno ne bo borila za samostojnost na enak način, kot ste se vi. Imamo pa svoje bitke.

Boriti se moramo proti brezbrižnosti, sovraštvu in prepričanju, da posameznik ne more ničesar spremeniti. Varovati moramo demokracijo, mir, naravo in dostojanstvo vsakega človeka. Naučiti se moramo poslušati drug drugega ter razumeti, da svoboda ni samo pravica, da povemo svoje mnenje, ampak tudi odgovornost, da spoštujemo mnenje drugega.

Slovenska osamosvojitev se ni zgodila le v desetih dneh vojne. Njene obrambne korenine segajo vse do ustanovitve Teritorialne obrambe, odločilne in tudi tajne priprave na obrambo samostojnosti pa so potekale že dolgo pred začetkom spopadov. Proces osamosvajanja se ni končal niti z zadnjimi streli, temveč je pomemben mejnik doživel 25. oktobra 1991, ko je slovensko ozemlje zapustil zadnji vojak JLA. Sporočilo tega obdobja mora živeti veliko dlje. Spominja nas, da se lahko majhen narod v odločilnih trenutkih poveže in doseže nekaj, kar se je še malo prej zdelo skoraj nemogoče.

Danes, v Slovenj Gradcu – mestu miru – pred nami stojijo prapori veteranskih organizacij. Vsak nosi svoje ime, svoje kraje in svoje spomine. Skupaj pa pripovedujejo eno zgodbo: zgodbo o ljudeh, ki so takrat, ko je bilo treba, stopili skupaj.

Spoštovani veterani in praporščaki,

hvala vam, ker ohranjate spomin na čas osamosvajanja. Hvala, ker nas opominjate, da mir ni nekaj, kar obstaja samo od sebe, in da svoboda ni darilo brez obveznosti.

Na nas mladih je, da zgodbo o osamosvojitvi poslušamo, jo razumemo in jo prenašamo naprej. Ne zato, da bi ostajali ujeti v preteklosti, ampak da bi iz nje črpali pogum za prihodnost.

Želim si Slovenije, v kateri bomo znali biti ponosni brez izključevanja, kritični brez sovraštva in različni, ne da bi postali sovražniki.

Želim si države, iz katere mladim ne bo treba oditi zato, ker doma ne vidijo prihodnosti, ampak se bodo vanjo radi vračali z novim znanjem in izkušnjami.

Predvsem pa si želim, da bi znali ohraniti tisto, kar je bilo pred petintridesetimi leti najpomembnejše: zavest, da je prihodnost Slovenije odvisna od vseh nas.

Rodila sem se v samostojni Sloveniji. Zanjo se mi ni bilo treba boriti.

Toda moja odgovornost je, da jo spoštujem, soustvarjam in nekega dne predam naprej – mirno, svobodno in vredno zaupanja, ki ste nam ga izkazali vi.

Kajti domovina ni samo zemlja, na kateri živimo.

Domovina smo ljudje.

In njena prihodnost smo mi.

Vilina Lenart – srednješolka MO Slovenj Gradec